"Ko se zalotimo, da ne govorimo tega, kar čutimo, da ves čas stopamo po prstih in prilagajamo sebe nekomu drugemu, je to velik alarm," pripoveduje Aleksandra Kocmut, ki meni, da je narcistično osebo pogosto najtežje prepoznati prav takrat, ko nam je najbližje. "Dlje ko je ena oseba od nas, lažje jo prepoznamo. Bližje ko nam je, težje jo prepoznamo, ker smo nanjo čustveno zelo navezani," pojasnjuje. Če gre za sodelavca ali znanca, bomo po njenem mnenju hitreje zaznali, da nekaj ni v redu, povsem drugače pa je, kadar gre za partnerja, starša ali celo otroka.
Prvi znaki nezdravega odnosa se po njenih besedah pogosto ne pokažejo pri drugi osebi, ampak pri nas samih. Tudi sama priznava, da je potrebovala leta, da je razumela, v kakšnem odnosu je živela. Eden od razlogov je, da žrtve pogosto prevzamejo odgovornost za vedenje druge osebe.
Ves čas je hodila po prstih
"Mi vzamemo nase, da smo vsega krivi. Takšna oseba nam pogosto govori: zaradi tebe pijem, zaradi tebe sem si našel ljubico, ti si preveč občutljiva, ti ne razumeš šale. In mi vse to sprejmemo kot dejstvo." Prav zato se v odnosu razvijejo močni občutki sramu in krivde. Žrtev začne verjeti, da je z njo nekaj narobe, hkrati pa jo je strah izgube odnosa. "Tukaj je ogromno sramu, da smo tako grozni, kot nam dopovedujejo, in seveda strahu, da bi izgubili partnerja, prijatelja, starša ali kogarkoli drugega," pojasnjuje.
Ni kričal. Ni žalil. Ni udaril. Zato dolgo ni opazila, da jo uničuje.
Dolgotrajno življenje v takšnem odnosu lahko pusti resne posledice. Od tesnobe in izgorelosti do popolne izgube občutka lastne vrednosti.
Kako torej prepoznati narcistično osebnostno motnjo? Kdaj postane prilagajanje partnerju nevarno za naše duševno zdravje? In kako zbrati moč, da izberemo sebe? Več v pogovoru z Aleksandro Kocmut iz oddaje Svet na Kanalu A.
Opozorilo: 297. členu Kazenskega zakonika je posameznik kazensko odgovoren za javno spodbujanje sovraštva, nasilja ali nestrpnosti.